Katoliška cerkev, ki se je v stoletjih od razpada Zahodnorimskega cesarstva razvila v eno najmogočnejših inštitucij Evrope, je v 16. stoletju doživela največji pretres po ločitvi na zahodno (papeško) in vzhodno (pravoslavno) vejo. Vzroki za t. i. reformacijo so izhajali prav iz cerkve same. Nebrzdano hrepenenje po premoženju in politični moči ter prepad, ki je zeval med visokimi cerkvenimi dostojanstveniki in verniki, so že v 14. stoletju doživeli javna neodobravanja s strani nekaterih duhovnikov, vendar je ta gibanja cerkev še lahko zatrla. Delovanje in širjenje nauka Martina Lutra v 16. stoletju pa je s pomočjo podpore dela nemškega plemstva obstalo. Obenem je reformacija sprožila tudi proces notranje obnove katoliške cerkve.Verski zemljevid Evrope druge polovice 16. stoletja se je tako močno razlikoval od tistega stoletje prej.
Verske vojne, ki so sledile neuspelemu poskusu poenotenja obeh ver na tridentinskem koncilu, so bile ene najbolj uničujočih vojn novoveške Evrope.