Odziv materiala na aplicirano silo preiskujemo z mehanskimi testi. Rezultati teh testov so mehanske lastnosti materiala. Med najpomembnejše mehanske lastnosti spada trdnost (natezna, tlačna, upogibna, torzijska), sposobnost deformacije, trdota in žilavost. Obremenitev je lahko statična (mrtva obremenitev), živa obremenitev, udarna ali obremenitev, ki se spreminja s časom. Poznavanje mehanskih lastnosti materialov je osnova pri projektiranju. Pri statični obremenitvi nas zanima porušna sila, to je sila, ki je potrebna, da "prelomi" material oz. sila, ki pretrga notranje vezi med delci. Izražamo jo na enoto površine in jo imenujemo trdnost materiala. Glede na trdnost materialov se po evropskih standardih projektirajo vsi statični konstrukcijki elementi. Pri nateznem testu spremljamo tudi deformacije preizkušancev in rezultat tega preizkusa je σ-ε diagram. Delovni diagram materiala je razdeljen na elastično in plastično območje deformacij. O elastičnih deformacijah govorimo, ko se material po prenehanju delovanja sile vrne v prvotni položaj. V tem območju velja Hookov zakon, ki podaja povezavo med napetostjo in raztezkom. Pri plastičnih deformacijah pa se material po delovanju sile ne povrne v prvotni položaj in ostane trajno deformiran. Razmerje med longitudinalnimi in lateralnimi elastičnimi deformacijami, ki se istočano dogajajo, podaja Poissonov količnik (μ). O duktilnosti govorimo, ko materialu s statično silo preizkušamo sposobnost plastičnega deformiranja. Materiale z nizko duktilnostjo imenujemo krhki materiali. Pri takih materialih porušitev nastopi pri nizkih deformacijah. Trdota je sposobnost materiala, da se z zunanjo povšino upira prodoru tujka v sam material.