Za časa vladavine Ladislava I. in nato Kolomana se je stanje v državi stabiliziralo. Ladislav I. je še bolj poostril zakone kralja Štefana in pospešil gospodarstvo države. Leta 1091 je zasedel Hrvaško in osnoval personalno unijo. Ustanovil je zagrebško nadškofijo. Koloman je te uspehe le še nadgradil, saj je zavzel Dalmacijo, na čelo novo osvojenega območja je imenoval bana.
V času Béle III. se je v državi povečal vpliv Bizantincev.

Na začetku 13. stoletja se je povečala moč veleposestnikov, ki so si pridobili čedalje več posesti in celo županije. Kraljeva zakladnica se je spraznila. Kralj Andrej II. (1205-1235) je z regalijami poskušal nadomestiti primanjkljaj, a je s tem razmere le ublažil. Nezadovoljstvo se je sprevrglo v družbeno gibanje, kar so podpirali tudi servienti. Leta 1222 so velikaši prisilili Andreja II., da je v Zlati buli potrdil njihove pravice. Zlata bula je omejila kraljevo oblast, je pa okrepila pravice plemstva, ki mu je bila celo zakonsko zagotovljena pravica do upora, če kralj krši zakon.

Andreja II. je na prestolu nasledil njegov sin Béla IV. (1235-1270), ki je poskušal pridobiti nazaj podarjena posestva, a mu je to preprečil vpad Mongolov. Kralj je s svojo vojsko leta 1241 doživel hud poraz na pusti Muhi ob reki Sajó, nato pa je pobegnil v Dalmacijo. Po odhodu Mongolov se je kralj vrnil v opustošeno državo ter se lotil obnove države. Na opustele predele je naselil koloniste, utrdil je meje države, dal zgraditi kamnite gradove ter potrdil pravice servientov. Béla IV. je bil zadnji pomembnejši kralj iz dinastije Árpádovcev. Družina je leta 1301 izumrla. Nasledijo jih Anžuvinci.