Preizkušanje gradiv in še posebej kovin ter njihovih zlitin je prav gotovo ena zelo važnih nalog predelovalne
industrije v strojništvu. Ugotoviti pravočasno kvalitete določenega materiala pomeni, izogniti se izmečku,
zagotoviti nemoteno delovanje stroja ali življenjsko dobo določene strojne naprave in podobno. S preizkušanjem
je bilo mogoče doseči znatne prihranke na materialu in delovnem času, ki vpliva na ekonomičnost obdelave in s
tem tudi na ceno določenega izdelka.
Z razvojem industrije in tehnike nasploh ter z vse večjimi zahtevami glede kvalitete so bili v novejši dobi razviti
tudi različni postopki preizkušanja. Razlikujemo [4]:

1. mehanske preizkuse - sem spadajo preizkusi za določanje trdnosti, trdote, preizkusi žilavosti,
preizkusi trajnosti, ...
2. tehnološke preizkuse - sem prištevamo tehnološki upogibni preizkus, preizkus pločevine, cevi,
žice, ...
3. fizikalno - kemične preizkuse - z njimi določamo fizikalne lastnosti ter kemične lastnosti, torej
tiste, ki nam jih sporočajo fiziki in kemiki,
4. preizkuse brez okvare materiala - predstavljajo posebno skupino, ki vsebujejo vse načine
preizkušanja, kjer preizkušanca ne porušimo,
in druge.